Inštitut 108
Zavod za borilne, meditacijske in zdravilne veščine

Etiketa

Vadba borilnih in meditacijskih veščin ima pozitivne učinke na celotno človekovo osebnost. Nekateri izmed njih so enostavno zaznavni, mnogi pa zahtevajo določeno mero subtilnosti in se učencu v svoji pravi obliki razkrijejo šele, ko jih sam neposredno izkusi. Čeprav pri poučevanju in podajanju vadbene snovi učitelji in asistenti uporabljajo besedne razlage in telesne kretnje, vseh pomembnih vsebin ni mogoče podati eksplicitno.

Zato je zelo pomembno, da je um vsakega učenca na sleherni vadbeni enoti odprt za implicitno podajanje snovi, odprt za lastno neposredno izkušnjo in odprt za nepristransko samoraziskovanje. Le na tak način lahko rečemo, da je vadba borilnih in meditacijskih veščin celostna in ne samo oblika telesne rekreacije, nekoliko začinjene s tradicijo Daljnega vzhoda.

V vsakdanjem življenju verjetno večina ljudi težko vzdržuje primerno mentalno stanje. Zato se je skozi tradicijo razvilo mnogo praktičnih nasvetov, s katerimi si pri tem lahko pomagamo. V našo etiketo smo zbrali nekaj najosnovnejših.

Prav je, da se poskusimo teh preprostih pravil spomniti in jih upoštevati vsakič znova. Vsak pri sebi. Nič pa ni narobe, če na nepravilnost diskretno opozorimo tudi svojega kolega iz vadbene skupine, ki je morda pomotoma kaj spregledal.

Ne smemo se zanašati, da se bodo učitelji postavljali v vlogo kontrolorjev; učitelj je v doju zato, da poda vadbeno snov. Vsak sam pa mora po svojih najboljših močeh poskrbeti, da so izpolnjeni pogoji za učenje. Za uspeh učnega postopka sta odgovorna tako učitelj kot učenec.

1. Treniramo v predpisani vadbeni opremi glede na program vadbe. Vadbena oprema naj bo čista in cela. Treniramo bosi, v izjemnih primerih je z učiteljevim soglasjem dovoljena uporaba copat za borilne veščine ali nedrsečih vadbenih nogavic. Obvezna je uporaba natikačev (zori) ali copat za gibanje po garderobah, hodnikih in sanitarijah ter dostop do vadbene površine.


2. Na treningu ne nosimo ur, nakita in ostalih predmetov, s katerimi bi lahko povzročili poškodbe sebi ali drugim in ki pomenijo nepotrebno okrasje.


3. Skrbimo za osebno higieno, ne uporabljamo ličil (pred treningom si jih odstranimo) in močnih dišav, postrižemo si nohte ter spnemo lase.


4. Skrbimo, da stranišča in slačilnice ostanejo urejene in snažne.


5. Kadar smo poškodovani ali bolni na tak način, da smo na trening sposobni priti, a na njem ne moremo aktivno sodelovati, svoje udeležbe na treningu ne opuščamo, ampak se treninga udeležimo v vadbeni opremi kot gledalec.


Če imamo nalezljivo bolezen, ki bi jo s svojim obiskom na treningu lahko prenesli na druge, pa do okrevanja na treninge ne prihajamo. Če smo se prijavili na seminar, delavnico ali izredni trening od dogodka ne izostanemo brez tehtnega razloga in opravičila.


6. Na trening prihajamo 10-15 minut prej, da se ustrezno mentalno in fizično pripravimo na vadbo. Mentalna priprava naj poteka že ob samem vstopu v objekt, zato se že v garderobah izogibamo pogovarjanju in drugim dejanjem, ki našo pozornost preusmerjajo stran od vadbenih ciljev.


7. Iz spoštovanja do treninga, sovadečih in učitelja na vadbo prihajamo pravočasno. Če zamudimo sklic vrste za uvodni pozdrav (moto-no-ichi), smo prepozni, zato se treninga ne udeležimo.


V izjemnih primerih, če smo se za svoj kasnejši prihod predhodno dogovorili z učiteljem, se v primeru zamude ob vhodu v vadbeni prostor formalno usedemo (seiza), se priklonimo (zarei) in pozorno čakamo na znak učitelja, s katerim nam v primernem trenutku dovoli vstop. Po tem se znova priklonimo (zarei), vstanemo in se priključimo vadbi.


8. V vadbeni prostor vstopimo z levo nogo in se priklonimo v pozdrav prostoru (dojo-ni-rei). Natikače (zori) oz. copate odložimo in zložimo ob steno ali, če je primerno, ob rob tatamija, tako da so pete obuval obrnjene proti vadbenemu prostoru. Če je v vadbenem prostoru že prisoten učitelj, se v pozdrav priklonimo tudi njemu (sensei-ni-rei).


Če ni drugačnih navodil, čas pred formalnim pričetkom izkoriščamo izključno za sedečo meditacijo v smislu mentalne priprave na trening: Vrsto formiramo tako, da se od sredine vadbenega prostora usedamo enakomerno proti levi in desni. Tako sformirana vrsta ostane sedeča tudi ob sklicu moto-no-ichi, takrat le dlani položimo na stegna.


Ves čas zadrževanja v vadbenem prostoru se izogibamo glasnemu pogovarjanju in čemer koli drugemu, s čimer bi utegnili motiti druge. Neprimerne so vse oblike skupinskih pogovorov. V vadbenem prostoru ne počnemo ničesar, kar ni povezano z vadbo.


Ob izhodu iz vadbenega prostora najprej nataknemo natikače (zori) oz. copate, se priklonimo v pozdrav prostoru in izstopimo z desno nogo.


9. Ko je primerno, pri priklonih izgovorimo japonsko besedo ossu (izg. "us" ali "os"), ki izraža spoštovanje, hvaležnost in potrditev. Priklonimo se učitelju po vsaki demonstraciji in razlagi, partnerju pred vajo in po njej ter ob vseh drugih primernih priložnostih. Če smo v dvomih, ali se prikloniti ali ne, se priklonimo.


10. Če moramo iz kakršnega koli razloga predčasno zapustiti vadbeni prostor, za dovoljenje vsakokrat prosimo učitelja, tako da v ustreznem trenutku pristopimo, se stoje priklonimo (tachirei) in navedemo vzrok, zaradi katerega bi radi odšli. Tako je potrebno ravnati tudi, če smo se o predčasnem odhodu že prej dogovorili.


11. Med demonstracijami in razlagami sedimo v formalnem položaju (seiza). V primeru bolečin v kolenih lahko sedimo s prekrižanimi nogami. Demonstracije in razlage pozorno spremljamo brez govorjenja. Vprašanja zastavljamo na koncu oz. ko učitelj dovoli. Po demonstraciji se najprej priklonimo in nato vstanemo in nadaljujemo z vadbo. Če demonstracijo spremljamo stoje ali sprejemamo individualno razlago, se na koncu priklonimo stoje.


12. Med treningom se ne pogovarjamo, razen če je potrebno kratko pojasnilo v zvezi s tehniko. O tehnikah ne razpravljajmo; če se pojavi dvom ali nasprotujoče si mnenje, za pomoč prosimo učitelja.


13. Drugih niti ne popravljajmo v tehnikah niti jih ne poskušamo učiti za njih novih vsebin, razen če nam tako izrecno naroči učitelj. Prav tako ne prosimo drugih, da nas popravijo v tehniki ali nas učijo za nas novih vsebin. To je naloga učitelja oz. tistih, ki jih je za to določil. Tega načela se je potrebno držati tako na formalnih treningih kot tudi izven njih.


14. Če se v vadbenem procesu pričnemo soočati s težavami, preveliko samokritičnostjo, dvomi, nezadovoljstvom, pomanjkanjem motivacije ali s čim podobnim, to najprej in čimprej zaupajmo svojemu učitelju, ki nam bo pomagal razumeti, kaj se dogaja, in dal napotke za naprej.


15. Učitelja naslavljamo z japonsko besedo Sensei. To velja na primeren način izvajati tudi izven formalnih treningov, če so za to primerne okoliščine. Besedo sensei v kombinaciji z imenom ali priimkom uporabljamo tudi pri nazivanju nosilcev črnih pasov, ki so angažirani kot učitelji pri Inštitutu 108.


16. Nikoli ne obrekujmo svojih sovadečih, učiteljev in inštitucije, kjer vadimo. Prav tako ne obrekujemo praktikantov, učiteljev in inštitucij, ki gojijo druge sloge borilnih, meditacijskih in drugih veščin.


17. V vseh situacijah se striktno izogibajmo vsakršni uporabi drog, zlorabi alkohola in drugim dejavnostim, ki negativno vplivajo na našo presojo in zavest. Prav tako se po najboljših močeh izogibajmo tudi vsem drugim aktivnostim, ki nas oddaljujejo od celostnega osebnega napredovanja. Zato aktivno v vsakdanjem življenju delajmo na sposobnosti odrekanja potrebi po vseh sebičnih dejanjih ali pridobitvah, ki so na posredno ali neposredno škodo drugih oseb, čutečih bitij in naravnega okolja.


18. Vzdržujmo visoko mero spoštovanja, discipline in samokontrole.