Zen, Shugendo & Karate

Kamakura, kjer se bomo v naslednjih dnevih posvečali predvsem zenu in obisku zenovskih templjev, nas je pozdravila s krasnim pogledom na svoj 1,8 km dolg dostop do mestnega glavnega svetišča Tsurugaoka Hachimangū. Z oceana je zapihal veter in s seboj prinesel tudi nekaj osvežilnih kapelj, v mestu pa vladata spokojnost in mir.

Kot vsaka kaplja dežja očisti delček zraka, vsak izdih v meditaciji očisti del percepcije. Dež je opravil svoje, po svoje po templjih pa se odpravljamo tudi mi.

Tempelj Myohonji, četudi ni zenovski, ampak pripada Nichirenovi ločini, nam je kot postojanka na romarski poti po gozdnatih pobočjih Gionyama ponudil nekaj dragocenih trenutkov spokojnosti. Današnja sutra za prepotene pohodnike so bili škrabljanje dežja, petje škržatov in nevsiljivi krokarjevi pozdravi.

Čeprav se tokrat osredotočamo predvsem na zenovsko budistične zaklade Kamakure, je kajpak sinergija med zenom oz. budizmom nasploh in japonskim avtohtonim poganstvom, shintoizmom, tako navzoča na vsakem koraku, da se hitro zalotimo pri občudovanju, kako japonski narod kulturo in navade svojih davnih prednikov prenaša v današnji čas.

Ustavili smo se v templju Hokaiji. Pripada Tendai sekti, ki kot temelj svojega nauka postavlja Lotosovo sutro. Tempelj od davnega leta 1335, ko je bil ustanovljen, poučuje tudi zenovsko meditacijo. In k njej je danes spontano povabil nepremični Fudo-myoo, neustrašen zaščitnik Nauka, ki mu je posvečen del glavne hale templja. Vdih in izdih, vdih in izdih, vse dokler ne ostane nič. In vse je le, da se lotosov cvet znova odpre.

Od kod prihajajo valovi, ki se zlivajo po skalah? Kam gre zvok škržatov, ki ga slišim?

Začetek poti Ten-en, ki povezuje templje in svetišča na gozdnih pobočjih severno od Kamakure, se začne v tukajšnjem najstarejšem zenovskem templju, Kencho-ji, ki navdihne in pusti močan vtis. A preden stopimo na Ten-in, pride še priložnost za individualno meditacijo v avtohtonem okolju.

Zmaj velja za zaščitnika Nauka, zato je pogosto upodobljen na stropu zenovskih templjev.

Lahko bi meditirali, a smo raje pili čaj. Ker so nam ga postregli čisto v tradicionalnem slogu poti čaja, Chado, smo kmalu ugotovili, da sicer pijemo čaj, a prav tako meditiramo. Metode za razvoj pozornosti so mnogotere, pozornost sama pa samo ena, a nikoli enaka.

Nekateri pravijo, da je zen na Japonskem padel na tako plodna tla zaradi japonskega meča. Ta je tako dovršen, da je v rokah spretnega borca postal sredstvo, ki je borca samega in njegove nasprotnike postavilo v perspektivo povsem zenovskega dojemanja prostora in časa - "tukaj in zdaj". A dovršenost meča v rokah borca se vedno začne kot kos neoblikovane kovine v kovaški delavnici. Imeli smo priložnost obiskati eno takih delavnic in se pogovoriti s kovaškim mojstrom. Razložil je, da dela za svojega mojstra Iaida, ki vodi družinsko trgovino z japonskimi tradicionalnimi meči in noži. Družinski posel ima sedem stoletij dolgo tradicijo in je eden od preostalih tristotih proizvajalcev tradicionalnih japonskih mečev.

Jutro se ravno rojeva, ko vstopiš skozi stranska vrata templja Engaku-ji. Greš navzgor do glavne stavbe, Budove dvorane, katere visoko streho opaziš skozi krošnje, takoj ko stopiš na dvorišče templja. Jikijitsu, menih, ki bo vodil jutranji zazen, in nekaj udeležencev je že prisotnih. Odložiš dežnik in obutev, ter bos vstopiš v dvorano. Nadeneš tempeljske natikače, vzameš veliko in dve mali blazini ter si izbereš prostor na meditacijski klopi. Pol-lotos, drža, kozmična mudra ... "If it hurts, don't move!" Jikijitsu se napoti k svojemu mestu pod velikim lesenim kipom t.i. zgodovinskega Bude; Shaka Nyorai je v tem templju glavni. Cin, tok-tok, cin, cin ... in zazen se začne. Pol lotos, drža, kozmična mudra ... in vdih in izdih, vdih in izdih ... Cin, tok-tok. Skleneš dlani in se prikloniš, malo premakneš noge, nato pa spet: cin, tok-tok ... Jikijitsu vzame keisaku, veliko palico, in z njo počasi hodi mimo meditatorjev. Kdor ga z gesto prosi ali pa tudi na jikijitsujevo pobudo, dobi po dva udarca na vsaki strani pleč in tako lažje premaga dremavost ali otopelost. Jikijitsu se vrne pod Shaka Nyorai ... Cin, tok-tok. Skleneš dlani, se prikloniš in namestiš v seiza. Jikijitsu pa že stoji ob velikem in manjšem zvonu in prične z recitacijo in zvonjenjem Sutre popolnega razsvetljenja. Ritem daje zvok lesene ribe, tradicionalnega budističnega tolkala, na katerega igra eden od udeležencev, ostali japonski tovariši pa pomagajo z recitacijo. Zvok zapolni prostor, meditacijska seansa pa se zaključuje. Zahvališ se in posloviš. Močno dežuje, a vseeno še malo postaneš na tempeljskem dvorišču. Namreč, drugih obiskovalcev danes sem ne bo. Tajfun, ki prihaja, je tako močan, da bo tempelj ta dan ostal zaprt.

Jomyoji je zenovski tempelj v hribovju vzhodnega dela Kamakure. Velja za petega od petih najpomembnejših zenovskih templjev Kamakure.

Tajfun je tako močan, da so ustavili vlake, zaprli trgovine in izginili z ulic. Zaprli so celo templje. Tako veliki kip Amida Bude templja Kōtoku-in tokrat lahko pogledamo le skozi glavna tempeljska vrata. Toda kljub temu, da zaradi ekstremnega vremena Kamakura stoji, je tempelj Hasa-dera ostal odprt za obiskovalce. Znamenit je zaradi ogromnega pozlačenega lesenega kipa, enega največjih na Japonskem, ki ga mogočnega zagledaš po vzponu in vstopu v glavno halo. Upodablja Kannon, bodhisattvo, ki je po Mahayanskem učenju svoje dokončno prebujenje odložila, vse dokler ne bo vsem čutečim bitjem pomagala do emancipacije, ki jim izvorno pripada. Razgled na tajfun, ki divja po zalivu, je izpred templja čudovit. A vseeno ne prekine misli na to, kaj lahko vsak od nas stori, da se tudi Kannon dokončno osvobodi. In, zakaj ne? Lahko sploh najdemo kak odgovor, pri katerem nam na neki ravni ne bo vsaj malo nerodno? Pot sočutja je težavna, a je edina, po kateri je res vredno hoditi, saj sama po sebi resnično osvobodi. Tudi nas.

Kipi Nio bodhisattev v paru pred vhodi simbolno ščitijo templje. Palijski kanoni učijo, da so Nii potovali z zgodovinskim Budo in ga ščitili pred nevarnostmi. V današnji budistični mitologiji s svojo agresivno in grozečo pojavo nastopajo kot opomin, da se je kljub pacifističnosti Nauka, ki kot najvišjo vrednoto poudarja sočutje, potrebno zlu, ki ogroža cenjene vrednote, prepričanja in nemočna bitja, upreti z vso, tudi fizično, silo. Znamo biti Nio bodhisattva? Znamo obračunati tudi navznoter, s svojimi sebičnimi željami in aroganco do dobrobiti drugih bitij? 

Začeli smo z romanjem na prvo od treh gora Dewa Sanzan. Gora Hagurosan, simbolizira rojstvo in pri romanju običajno na vrsto pride prva. Tako smo storili tudi mi.

Po desetih minutah hoje naletimo na pagodo, obdano z gozdom cipres. Je japonski nacionalni zaklad. Zgrajena je bila leta 937.

Jiji-sugi cipresa "grandpa" je najstarejša velikanka pod goro Haguro. Šteje prbl. 1.000 let, obseg debla pri korenini pa meri 10,5 metra.

Pot skozi gozd cipres vodi od izhodišča krepko navzgor do vrha gore po več kot 2.500 kamnitih stopnicah.

Ob poti je čajnica, ki utrujenim romarjem ponuja vodo, čaj, prigrizek, spominek in celo brezplačno popotniško potrdilo.

Glavna stavba svetišča Hagurosan je bivališče božanstev vseh treh gora, zaradi česar velja za najpomembnejšo na tem območju. Sanjin Gosaiden ima najdebelejšo slamnato streho na Japonskem. Preko dveh metrov.

Tik preden smo dosegli vrh, smo skozi gozd zaslišali ubrano moško petje iz številnih grl.

Dewa Sanzan je center Shugenda, ki temelji na t.i. gorskem bogoslužju in je mešanica budistične in šintoistične tradicije, zgodnjih japonskih verskih prepričanj, taoizma in ezoteričnega budizma. Shugendo praktikanti opravljajo podvige vzdržljivosti kot sredstvo za preseganje fizičnega sveta. Usposabljanja vključujejo naloge, kot so dolga romanja, skromna prehrana ter meditacija.

Prva gora je zavzeta.

Nudeljci iz ajde in čaja. Preprost, a odličen obrok.

Druga, najvišja gora na tej poti je Gas-san. Gas-san simbolizira smrt. Romarji ga običajno obiščejo za Haguro-san, ki simbolizira rojstvo. Romanje na sveto goro se prične na močvirnatem pobočju. Osvojili smo še zadnjo od treh svetih gora, Yudono-san, ki simbolizira ponovno rojstvo.

Na višini 1.984 metrov je postavljeno svetišče.

Vzpon na Yudono-san predstavlja vrhunec in zaključek svete romarske poti Dewa Sanzan. Kot gora, ki simbolizira prihodnost in ponovno rojstvo, zahteva od romarja potopitev v čisto naravo ter tišino. Po prehodu skozi preteklost in sedanjost se na Yudono-san krog sklene – z izkušnjo prečiščenja, notranjega miru ter novega začetka.

Yudono-san velja za najbolj sveto in skrivnostno od treh gora. Tradicionalno pravilo Shugenda velja še danes: tistega, kar doživiš in vidiš na Yudono-san, ne razkrivaš z besedami, temveč ohraniš kot globoko osebno izkušnjo.