• Zenovski prazniki

Pot se začne in konča tam, kjer se začne in konča krog. –Aleksander Seijitsu Kelšin

​Bodhidharmov dan

Besedilo: Aleksander Seijitsu Kelšin
Na dan 5. oktobra praznujemo Bodhidharmov dan, Daruma-sai. Poleg zenovske meditacije prisluhnemo teoriji o filozofiji zena po učenju mojstra Bodhidharme in izvedemo kratko in učinkovito kikō (qigong) vajo za ohranjanje zdravja in vitalnosti, ki je osnovana na njegovem učenju, na koncu pa se ob zelenem čaju posladkamo.
Bodhidharma je še danes navdih številnim praktikantom z vsega sveta, ki v svoj izraz dojemanja nauka in naravnega reda, Dharme, vključujejo meditacijo, proučevanje nauka, urjenje v borilnih veščinah in vadbo zdravilnih tehnik.
Zapis modre skale, kot se imenuje po kraju svojega nastanka, je zbirka stotih zen budističnih koanov, ki so bili na Kitajskem zbrani pred slabim tisočletjem. Delo v zenovskih tradicijah zaseda pomembno mesto in je študijsko gradivo številnih templjev, šol in posameznikov. Stari primeri zbranih prilik s komentarji in opombami imajo tako sublimno kot literarno vrednost in širok spekter filozofskih implikacij.

Knjiga stotih primerov se začne s prvim, ki je naslovljen: Najvišji pomen plemenitih resnic:

Cesar Wu je vprašal velikega mojstra Bodhidharmo: »Kaj je najvišji pomen plemenitih resnic? « Bodhidharma je rekel: »Prazen je, ni plemenitosti. « Cesar vpraša: »Kdo je ta, ki je pred menoj? « Bodhidharma je odgovoril: »Ne vem.« Cesar ni razumel. Po tem je Bodhidharma prečkal reko Yangtse in prispel v kraljestvo Wei.

Čez čas je cesar prigodo omenil mojstru Chih-u in ga vprašal za mnenje. Mojster Chih je rekel: »Pa njegovo veličanstvo ve, kdo je ta mož? « Cesar je odgovoril: »Ne vem.« Mojster Chih je odvrnil: »On je velika bodhisattva Avalokiteśvara, ki prenaša pečat uma Bude. « Cesar je začutil obžalovanje, zato je nameraval odposlati sela, ki bi Bodhidharmo povabil, da se vrne. A Chih mu je pravil: »Vaše veličanstvo, nikogar ne pošiljajte, da bi ga skušal zvabiti nazaj. Tudi če bi šla ponj cela dežela, se ne bi vrnil.«


Bodhidharma je s svojim zanimivim in ne čisto jasnim zgodovinskim likom že prbl. tisočletje in pol vir navdiha in inspiracije praktikantom različnih vadbenih sistemov širom sveta. Ko se je iz Indije na Kitajsko odpravil, da bi tja prenesel pravo budistično prakso, je po mnenju mnogih zgodovinskih analitikov uspel točno to. Zen budizem, kot imenujemo prakso, ki izvira iz učenja mojstra Bodhidharme, namreč pomeni vrnitev izvornim vsebinam Budovega učenja. Budistični nauk je črpal predvsem iz Lankavatara sutre, pomembnega mahayanskega teksta, s svojo prakso pa je poudarjal neposredni uvid v pravo naravo vseh stvari skozi preprost meditacijski postopek. S tem je povzročil pomembno prenovo obstoječega okolja, ki se je pogosto zanašalo na rituale, vraževerja, slepo recitiranje tekstov in upanje v milost božanskih sil, ki bi prinesle osvoboditev.

Bodhidharmov dan, 04.10.2018
Lankavatara sutra pravi, da stvari niso take, kot se zdijo; toda tudi niso drugačne.

Vztrajna meditacijska praksa nas vodi v uvid prave narave nas samih in vsega, kar je videti kot ločeno od nas, ter ne-intelektualno razumevanje tega, čemur pravimo narava Bude. Namreč: besede, zapisi in druge oblike prenašanja nauka nas vodijo v pravo smer in nam pomagajo ustvarjati okoliščine za prakso. Toda uvid sam – prebujenje v pravo naravo je onkraj konceptov in intelektualnega razumevanja. Prenos nauka se v resnici zgodi izven območja besed in zapisov; zgodi se preko neposredne izkušnje. To je meditacija, to je zen.

Praksa pomeni preseganje dualnosti pojavnega sveta z izkušnjo enosti. Mojster Bodhidharma je v ta namen uporabljal tudi vadbo borilnih veščin in pri tem je bil tako pomemben, da ga razumemo kot praočeta borilnih veščin, ki izvirajo s tistega konca sveta. Razumevanje boja na fizični ravni pomeni razumevanje sleherne interakcije med navideznima entitetama, ki sta si – prav tako navidezno – nasprotujoči. Udarec ali kakšna druga gesta, premik, beseda ali misel, čustvo … vsi so posledica dualnega doživljanja pojavnega sveta in delujejo v smislu odnosa posameznika, torej »mene«, v primerjavi z nečem drugim: s teboj, z njimi, s prostorom, s časom in z vsem, kar se zdi ločeno od nas. Borilne veščine nas vodijo k uvidu, da navidez nasprotujoča si akterja ali druga pojava v vsakem trenutku ohranjata harmonijo v nenehno spreminjajočih se okoliščinah in da je samo naša percepcija samih sebe, ki se vidimo ločene od nestalne celote kot nekaj stalnega in neodvisnega, tisto, kar povzroča nemir, ki vodi v različne potencialne in dejanske neprijetnosti in tudi v neposredno trpljenje. Borilne veščine tako skupaj z dihalno-energijsko vadbo za ohranjanje psihofizičnega zdravja in vitalnosti pomenijo pomembno podporo zen budistični praksi, kot je to učil mojster Bodhidharma.
Kratka in učinkovita kiko (qigong) vaja za ohranjanje zdravja in vitalnosti, ki je osnovana na učenju mojstra Bodhidharme.
V stoletjih po Bodhidharmi se je ta aspekt zanemarjal v mnogih templjih v regiji, bržkone tudi zaradi političnih in neposrednih pritiskov vojaških kast. Zgodile so se žal tudi prenekatere druge deviacije. A neglede na to kako so različne kulturne in politične zgodovinske okoliščine vplivale na pristope k praksi, je pomembno, da se pri svojem početju zavedamo, da so vse modre besede mojstrov, njihovi zapisi in napotki ter vse, kar širše imenujemo Dharma, enake zemljevidu, ki ga potrebujemo, da gremo na pot. Brez zemljevida sicer res hodimo, a ne vemo v katero smer, kje so pasti in kje razgledne točke. Zemljevid potrebujemo, da ohranjamo smer.

Seveda ne hodimo sami: z nami niso samo kolegi in kolegice, ki sedijo v skupnem prostoru, ki mu rečemo zendo. Z nami so vsa čuteča bitja, ki so ultimativno na poti k prebujenju v pravo naravo stvari. In naša vloga je preprosta: dobro moramo preučiti zemljevid in marljivo stopati po poti, tako da smo v pomoč tudi vsem tistim, ki kart ne berejo najboljše in katerih korak ni najbolj zanesljiv. Četudi smo skupaj in si medsebojno pomagamo, pa nihče ne bo opravil niti enega koraka namesto nas. Ne, ker ne bi hotel: Ne more ga. Zato je pomembno, da je naša praksa opremljena z zavedanjem, da smo odgovorni za vse. Namreč, ne gre za sebično prizadevanje za lastno korist v smislu prebujenja. Gre za pot bodhisattve, ki hodi po poti Dharme za dobrobit in podporo v osvoboditvi od trpljenja vseh čutečih bitij. Na to nas vsakič znova opomni bodhisattvova prisega:

1. Čutečih bitij je neštevno. Prisežem, da jih osvobodim vsa.
2. Poželenja so neizčrpna. Prisežem, da pogasim vsa.
3. Vrat v nauk je neskončno. Prisežem, da vstopim skozi vsa.
4. Postati Buda je nedosegljivo. Prisežem, da bom postal.

Bodhidharmov nauk je preučeval tudi kitajski zen budistični menih Sheng Yan. Živel je od leta 1930 do 2009. Bil je napreden učitelj, ki si je prizadeval budistični nauk podajati primerno modernemu svetu pod vplivom Zahoda. Zapisal je razlago Bodhidharmovega učenja o dveh vstopih in štirih praksah. Ob današnji priložnosti prisluhnimo interpretaciji tega učenja iz besed meniha Shenga Yana. Prevod teksta, ki ga pripisujejo neposredno Bodhidharmi, pa bomo obravnavali na enem od naših prihodnjih rednih četrtkovih zazenov.

Bodhidharmi se pripisuje pomembno učenje o dveh vstopih in štirih praksah, v katerem se podrobno pojasnjuje, kaj morajo čuteča bitja narediti, da bodo spoznala svojo pravo naravo. Dva vstopa sta vstop preko sposobnosti razumevanja in vstop preko prakse.

Vstop preko razumevanja pomeni neposredno uzreti pravo naravo, ne da bi se pri tem zanašali na besede, opise, koncepte, izkušnje ali kakršen koli miselni proces. Vstop preko prakse pa se nanaša na postopno urjenje uma.

Bodhidharma vstop preko razumevanja opisuje takole: »Pustiti lažno za seboj, vrniti se k pravemu; ne delati nobene razlike med seboj in drugim. Meditativni um mora biti stabilen in nepremičen, kot zid.« To lahko zveni kot neposredna in enostavna pot k prebujenju, toda v bistvu je najtežja. Če si Bodhidharmovo prebujenje predstavljamo kot vstop skozi razumevanje, lahko rečemo, da se je to bržkone zgodilo po vseživljenjski praksi in po kulminaciji devetletne meditacije v jami na gori Song. Pravzaprav je metoda, s katero dosežemo vstop skozi razumevanje, točno to: »Um mora biti stabilen in nepremičen, kot zid.« To ne pomeni, da je um prazen; ravno nasprotno, je pozoren in čist ter osvetljuje vse z lučjo zavedanja in se odziva s sočutjem. To je ideal in opisuje stanje duha, ki se nanaša na vstop skozi razumevanje.

Drug vstop v dosego realizacije je skozi štiri prakse:
- sprejemanje karmičnega povračila,
- prilagajanje okoliščinam,
- ne-stremljenje in
- enost z Dharmo, naukom.

Vsaka od praks je progresivno bolj napredna, zato bi si morale slediti po vrsti.

Prva praksa, sprejemanje karmičnega povračila, vsebuje spoznanje učinkov karme ter vzrokov in posledic. Karma je sanskritski termin, ki dobesedno pomeni delovanje. Ko izvedemo neko dejanje, ob tem ostane karmična sila, ki vodi do posledice v prihodnosti, bodisi v trenutnem obstoju bodisi v kakem od prihodnjih. Karmični učinek nekega dejanja ni trajno določen, ker pogojni učinki novih dejanj vplivajo na karmično silo; v vsakem primeru pa gre za razmerje med vzrokom in posledico in posledica bo po svoji naravi podobna vzroku.

Zato moramo pri doživljanju neprijetnosti razumeti, da sprejemamo karmično povračilo za neštevno prejšnjih dejanj v neštevno prejšnjih ekstistencah. Ko odplačamo nekaj dolga, bi morali biti veseli svoje zmožnosti, da to sploh lahko naredimo. Če ohranjamo tak vidik, bomo ob nesrečah ostali mirni in ne bodo nas preplavljale negativne emocije.

Karmo, oz. zakon vzrokov in posledic, je potrebno razumeti in doživljati v povezavi z budističnim konceptom vzrokov in okoliščin oz. pogojev. Zlitje vzrokov in okoliščin omogoča, da se stvari dogajajo. Od svoje odgovornosti in povračil, ki nam jih povzroča karma, ne bi smeli bežati. Namesto tega bi morali svoje okoliščine in karmo izboljševati. Kar se lahko izboljša, bi se morali truditi izboljšati. Česar pa ne moremo spremeniti, bi morali mirno sprejeti kot karmično povračilo.

Načelo vzrokov in posledic je precej enostavno zamešati z načelom vzrokov in okoliščin. V bistvu sta tesno povezana in je težko govoriti o enem brez omembe drugega. Z vidika vzrokov in posledic lahko rečemo, da je zgodnejši dogodek vzrok, kasnejši pa posledica. En dogodek vodi k drugemu. Toda, vzrok sam po sebi ne vodi k posledici. Pojaviti se mora še nekaj, kar bo skupaj z vzrokom vodilo k posledici. Vzroki in okoliščine se nanašajo na to zlitje dogodkov in činiteljev. Če sta moški in ženska skupaj, to avtomatično ne vodi k otrokom. Potreben je faktor, ki vzrok (moški in ženska sta skupaj) pripelje do posledice (otrok). Starše, otroke in vse druge vpletene faktorje se razume kot vzroke in okoliščine.

Vzroke in okoliščine oz. pogoje lahko razumemo kot dharme, ki je sanskritski termin za vse pojave, fizične in mentalne. Pomen je različen od Dharme z veliko začetnico, ki se nanaša na Budov nauk, metode in načela prakse. Čeprav je res, da je tudi Budov nauk z metodami prakse sam po sebi tudi pojav, torej tudi dharma z malo začetnico.

V vsakem primeru je okoliščina oz. pogoj (ena dharma), ki se križa z vzrokom (druga dharma), sama tudi povzročena z nečim drugim in tako naprej in tako naprej, neskončno v vse smeri v prostoru in času. Vsi pojavi se zgodijo zaradi vzrokov in okoliščin. Vsak pojav je posledica prejšnjega vzroka in se je pojavil, ker sta skupaj prišla vzrok in okoliščina. To vodi v koncept pogojenosti, ki razlaga, da so vsi pojavi medsebojno povezani, neglede na to kdaj in kje se pojavijo.

Glede na to, da so vsi pojavi posledice vzrokov in okoliščin, je njihovo pojavljanje pogojeno. Seveda pri tem ne gre samo za pojavljanje, ampak tudi za izginanje. Ko se oseba rodi, je pojav; ko oseba umre, je tudi pojav. Pojav je, ko se mehurček napihne, in pojav je, ko se razblini. Pojav je, ko se misel pojavi; pojav je, ko misel izgine. Vse dharme nastanejo in izginejo zaradi vzrokov in pogojev.

Druga od štirih praks po učenju mojstra Bodhidharme je prilagajanje okoliščinam. Ta zahteva razumevanje principa vzrokov in okoliščin. Prilagajanje okoliščinam pomeni, da moramo vedno narediti vse, kar zmoremo glede na omejenosti, ki nam jih daje okolje. Če nas obkroža blaginja ali če se nam zgodi kaj dobrega, se ob tem ne bi smeli preveč navdušiti. Tako sreča kot nesreča sta rezultat karmičnega povračila. Zakaj bi se morali navduševati, če samo uživamo sadove svojega dela? To je kot dvig denarja s svojega bančnega računa. Na isti način tudi ne bi smeli biti ponosni, kajti sreča in nesreča sta rezultat mnogih vzrokov in okoliščin, ki so se križali. Kako si lahko jemljemo zasluge za dosežke, ko pa so tako odvisni od prizadevnosti drugih, žrtve naših staršev, okoliščin zgodovine? Praksa prilagajanja okoliščinam pomeni, da sprejmeš karmo oz. vzroke in posledice, ne da bi ob tem bil pretirano radosten, samozadovoljen, ali, po drugi strani, razočaran.

Sprejemanje karmičnega povračila in prilagajanje okoliščinam sta v vsakdanjem življenju zelo koristni praksi. Omogočata nam, da izboljšujemo svoje okoliščine in karmo ter ohranjamo pozitivno življenjsko naravnanost. Pomagata nam, da ostajamo mirni ob soočanju s spreminjajočimi se okoliščinami, izboljšamo svoje obnašanje in ohranjamo harmonična razmerja. Ta Bodhidharmova nauka ni težko razumeti in z njima si lahko pomaga kdor koli. Če ju znamo uporabiti v vsakdanjih okoliščinah, bomo izpolnili svoje obveznosti in svoje priložnosti najboljše izkoristili. Življenje na ta način dobi pravi smisel.

Tretja praksa je praksa ne-stremljenja. Kitajski pregovor pravi, da se ima otroke za to, da te preživljajo, ko si star, in da se zaloge hrane dela za primer lakote v prihodnosti. Dandanes, vsaj na Zahodu, ljudje nimajo otrok samo za to, da bi jih preživljali na starost. Vseeno pa si delamo zaloge hrane oz. predvsem premoženja nasploh za primer stisk, ki bi se utegnile pojaviti kasneje. Tak odnos ni v skladu s prakso ne-stremljenja. V praksi ne-stremljenja se kontinuirano in prizadevno ukvarjamo s koristnimi dejanji, pri čemer ne mislimo na to, da bi ta dejanja koristila nam osebno zdaj ali v prihodnosti. Osebnih koristi ne iščemo. To ni enostavno in ta praksa je na višji stopnji od prejšnje. Da bi se v celoti izognili egocentričnemu delovanju je potrebno narediti precej težak korak k temu, da dojamemo, da »jaz« ne obstaja.

Kar običajno razumemo kot »jaz«, je iluzija. Sam po sebi ne obstaja, temveč je le ime, ki ga damo kontinuirani interakciji z okoljem. Neprestano vidimo, slišimo, vohamo, okušamo, se dotikamo in mislimo. To kaskado občutkov, zaznav, presoj in misli za mislijo identificiramo kot »jaz«.

Če rečemo, da je »jaz« iluzija, to seveda ne pomeni, da je halucinacija. »Jaz« ni privid. Pravimo, da je »jaz« iluzija, ker ni stabilna entiteta, ampak serija dogodkov, ki se nenehno spreminja kot odziv na nenehno spreminjajoče se okolje. »Jaz« ni nekaj, kar bi ostajalo enako in kot tak je iluzija. Iz istega razloga se za iluzijo smatra tudi vse pojave; to je, vsi pojavi so brezosebni. Vse stvari se iz trenutka v trenutek spreminjajo, se razvijajo in pretvarjajo v nekaj drugega. »Jaz« je torej lažni obstoj v nenehni interakciji z lažnim okoljem.

Praksa ne-stremljenja je napredna praksa, ker je praksa ne-jaza. Čeprav je normalno, da se ljudje zanimajo za budistični nauk iz lastnih koristi, nenazadnje njihova egocentričnost s prakso počasi odpade. Na lepem odkrijejo, da so zaposleni z dejanji, ki pomagajo drugim in zagotavljajo, kar je potrebno. Taka oseba sploh ne razmišlja več o dosegi razsvetljenja oz. prebujenja.

Ko prenehaš biti zaposlen s svojimi pridobitvami, si prebujen. Sicer so vedno prisotne subtilne begajoče misli in navezanosti na potrebo, da bi nekaj naredil samo zase. Če se želiš osvoboditi zemeljskih nevšečnosti in trpljenja in če si želiš osvoboditve, potem si še vedno navezan na svoj »jaz«. Prebujen si samo, če nimaš nobenih skrbi ali namenov povezanih s svojim prebujenjem. Praksa ne-stremljenja je praksa tega prebujenega stanja.

Četrta praksa, enost z Dharmo, je temeljno načelo budizma, da so vsi pojavi nestalni in nimajo dejanskega »jaza«. V praksi enosti z Dharmo resnično izkusimo to nestalnost in brezosebnost preko neposredne kontemplacije praznine. To je najvišja meditacijska praksa in vodi k najvišjemu znanju. Je praksa, ki nam omogoči, da dosežemo vhod preko razumevanja, o katerem smo govorili prej.

Kje naj začetnik začne? Različne šole priporočajo različne metode, npr. branje tekstov, skromnost, urjenje v borilnih veščinah, meditacijo na dihanje … Te metode nam pomagajo, da od razpršenega uma, ki je zmeden, čustven in nestabilen, pridemo do mentalnega stanja mirnosti in harmonije z okoljem. Prva stvar naj bo, da sprostimo telo in um. Če se znamo sprostiti, bomo bolj zdravi, bolj stabilni in v odnosih z drugimi manj konfliktni.

​Rohatsu

Besedilo: Aleksander Seijitsu Kelšin
V začetku meseca decembra v skupinah, centrih in templjih na vseh koncih sveta potekajo intenzivni meditacijski umiki in drugi z budizmom povezani dogodki. Spominjamo se in praznujemo jutro, ko je Buda, ki se je odločil postati iskalec resnice in berač, skozi meditacijski postopek sedeč nepremično kljuboval vsem zemeljskim skušnjavam in zablodam. Jutro, ko je ugledal zvezdo Danico in spoznal resnico, je bilo osmega dne dvanajstega lunarnega meseca. Z uveljavitvijo gregorijanskega koledarja se je datum obhajanja tega pomembnega dogodka ustalil na 8. decembru. Beseda rohatsu, s katero zaradi vpliva japonskih tradicij označujemo ta praznik, namreč dobesedno pomeni osmi dan dvanajstega meseca.
Udeleženci celonočne meditacije, 07. in 08.12.2019
Pred približno dvema tisočletjema in pol je živel Siddharta Gautama iz nepalskega rodu Shakya. Zgodovina nas uči, da je bil princ, sin vodje vojaške kaste in da je začetek svojega življenja preživel v razkošju. Njegov oče je vlagal veliko truda, da bi ga obvaroval pred vsemi neprijetnimi vidiki življenja. In morda je ravno ta očetova zaščitniškost pomagala ustvariti okoliščine, da je Siddhartovo spoznanje, da je sleheren med nami podvržen neprijetnim spremembam, ki se kažejo v obliki staranja, bolezni, smrti … naredilo tako močan vtis, da je preostanek svojega življenja preživel povsem drugače od načrtov, ki so jih za princa imeli njegovi svojci.

Odločil se je odreči razkošnemu in varnemu domu in zapustiti družinsko življenje. Podal se je na pot t.i. duhovnega iskanja. Sklenil je poiskati metodo, po kateri bi se lahko vsa čuteča bitja osvobodila nemira, neprijetnosti in trpljenja, ki so jim podvržena v pojavnosti.
Siddharta Gautama ni bil niti prvi niti zadnji, ki se je podal na tako pot. V upanju, da bo našel osvobajajočo resnico, je postal asket, kot je bila v njegovem času pogosta navada na indijskem polotoku. Bil je zelo vztrajen in strog. Svojo askezo je peljal do skrajnosti. Spal ni skoraj nič, jedel pa precej premalo. Po več letih take prakse je oslabel do praga smrti. In znana je zgodba, kako ga je še pravi čas nahranila mlada vaščanka.

Izkustveno je spoznal, da je meditacija prava pot k osvoboditvi in da skrajna askeza ne deluje. Zato se je sklenil posvetiti meditaciji za toliko časa, dokler ne bo spoznal resnice, ki jo išče. Namestil se je pod figovec, odločen da tam ostane, dokler ne dobi odgovorov na svoja vprašanja. Po tednu dni sedeče meditacije je nekega jutra uzrl zvezdo Danico. Rečeno je, da je ob tem spoznal resnično naravo stvari in se osvobodil neprijetnosti pojavnega sveta. To je trenutek, od katerega naprej zgodovina Siddharto Gautamo imenuje Buda – prebujeni.

Ko je pričel učiti, je svoje spoznanje pojasneval s tem, da je eksistenca oz. bivanje zaznamovano s tem, kar označuje palijska oz. sanskritska beseda dukkha (sanskrit duḥkha). Ta termin je težko prevesti v zahodne jezike. Označuje telesno, čustveno in mentalno trpljenje. Poleg tega tudi lastnost minljivosti in spreminjanja ter lastnost soodvisnosti in pogojenosti. Buda je nadalje pojasnjeval, da ima dukkha svoj vzrok, svoj vir obstoja. Povedal je, da lahko dukkha preneha. In nato učil pot k prenehanju dukkhe, ki jo poznamo pod imenom Plemenita osemčlena pot.

Gre za recept, ki nas vodi v resnično osvoboditev od navezanosti in zablod, v razumevanje prave resnice vseh stvari. Gre za pot etične in duhovne rasti. Gre za pot razvoja sočutja in modrosti.
Udeleženci celonočne meditacije, 07. in 08.12.2018
Jutro, ko je Buda ugledal zvezdo Danico, je bilo osmega dne dvanajstega lunarnega meseca. Z uveljavitvijo gregorijanskega koledarja se je datum obhajanja tega pomembnega dogodka ustalil na 8. decembru. Beseda rohatsu, s katero zaradi vpliva japonskih tradicij označujemo ta praznik, namreč dobesedno pomeni osmi dan dvanajstega meseca.

V tem času in predvsem z danes na jutri v skupinah, centrih in templjih na vseh koncih sveta potekajo intenzivni meditacijski umiki ali pa dogodki, kot je naš. Spominjamo se in praznujemo jutro, ko je princ, ki se je odločil postati iskalec resnice in berač, skozi meditacijski postopek sedeč nepremično kljuboval vsem zemeljskim skušnjavam in zablodam in spoznal resnico, ko je ugledal zvezdo Danico.

Hvaležni smo mu lahko za njegov trud, za njegovo poučevanje spoznanj, do katerih se je dokopal, in da je osnoval skupnost praktikantov, ki je nauk ohranjala in razvijala skozi generacije vse do današnjih dni. Zato tudi praznujemo dan prebujenja oz. rohatsu, kot mu pravimo. In če ne drugače, lahko svojo hvaležnost do truda vseh, ki so ga in še danes ohranjajo Budov nauk, v vsakdanjem življenju izražamo tako, da se preprosto po najboljših močeh držimo treh čistih načel:

1. da ne počnemo ničesar zlobnega,
2. da počnemo samo, kar je dobro, in
3. da pomagamo vsem čutečim bitjem.
Kinhin, 07.12.2017 23:30
Toda, ali gre pri rohatsu samo za Budovo prebujenje? Ne pozabimo, da nas nauk uči, da je narava bude lastna vsem bitjem. Toda, kaj je narava bude? Razlagamo si jo z znano analogijo, da jo lahko razumemo kot talent za igranje glasbenega inštrumenta. Talent torej imamo, a da bomo zares znali igrati, se moramo inštrumenta naučiti in ga vztrajno vaditi. Potem se talent izrazi. Narava bude je v vsakem izmed nas. In da se bo lahko izrazila, stopimo na in hodimo po Osemčleni poti.

V inspiracijo nam je Buda Gautama in vsi njegovi nasledniki. V vodilo nam je Dharma, nauk, ki je dobil svojo podlago ob pogledu na zvezdo danico. V oporo pa Sangha, vsi mi in vsa bitja, majhna in velika, vidna in nevidna, tukaj in drugje, ki smo fundamentalno povezani kot sopotniki pa poti uvida resnice, ki nas vodi k totalni osvoboditvi od vseh neprijetnosti in trpljenja.

Vsakič ko se v procesu prakse usedemo v zazen, bodimo pri tem vztrajni in nepremični. Tako kot je bil vztrajen in nepremičen Siddharta Gautama, ko se je sedeč pod figovcem prebijal in se prebil skozi skušnjave poželenja in pohlepa, jeze in sovraštva, nevednosti in zablod. Loščimo um, kot se reče, da bo lahko odseval nepopačeno resnico. In kot je zapisal Hakuin Zenji: Ko se nam razkrije večni spokoj resnice, je čista dežela lotusov tu, kjer smo. In prav to telo je Budovo telo.

Kodo Sawaki Roshi, znan zenovski učitelj je rekel: »Če ne boste pozorni in zavestni, ne boste v življenju počeli ničesar drugega, kot čakali, da se vam nekega dne izpolnijo nepomembne želje.«

​Pot v globine

06.04.2019 | Cerovo, Slovenija
"Čudež ni hoditi po vodi. Čudež je hoditi po zeleni zemlji, biti popolnoma v sedanjem trenutku in se zavedati svoje živosti." Thich Nhat Hanh
Na 8. april se spominjamo rojstva Siddharte Gautame. Od tega je že več kot dve tisočletji in pol, a univerzalni nauk tega pomembnega učitelja, ki govori o resnični naravi uma, o pomembnosti meditacijske prakse, o tem kako preseči nemir, nezadovoljstvo in trpljenje ter živeti polno in etično v dobrobit vseh bitij, je danes enako aktualen, kot je bil pred davnimi časi.
Na sobotni dan pred 8. aprilom smo se tako podali v tiho, skupno hojo v naravo, skozi brsteči gozd, ki ga prebuja pomlad. Ko ustaviš govor, se umirijo misli. In ko se umirijo misli, se zares opazi stvari, ki so dejansko tu v tem trenutku. Takrat lahko opaziš in začutiš, kako pomemben del skupine si. Vsak korak vsak naredi sam, a skupina gre po poti skupaj, povezano. Povezano znotraj nje in z vsem, kar jo obdaja.
Iz gozda smo zavili v globine kraške jame. Tu je meditacijska hoja dobila povsem drugačno razsežnost. Stalci, visci, stebri, cevčice in zavese so nas napajali s spokojnostjo. In ko se v jami hoja ustavi: tišina in mir, a kljub temu polnost življenja, ki ga oznanja kapljanje vode in prezimovanje podkovnjakov.

​Pot tišine skozi brezmejnosti praznine

08.04.2018 | Rakov Škocjan, Slovenija
Na dan, ko se v mnogih tradicijah obeležuje rojstni dan Gautama Bude, je bilo v Rakovem Škocjanu tiho, mirno in lepo. Meditacijski dogodek na prostem v naravi je združil vse tri glavne veje šol, ki so se skozi dolga stoletja razvila iz Budovega učenja. Shravakayano je zastopal theravadski budizem, vajrayano tibetanski, mahayano pa zen budizem.
8. april 2018 smo tako preživeli v čudoviti dolini Rakov Škocjan, v prekrasnem naravnem okolju, ki leži v zaledju presihajočega Cerkniškega jezera. Ustavljali smo se na zanimivejših točkah in se posvetili naravnemu okolju primernim tehnikam za razvoj pozornosti, vadbi pravilne zbranosti in enosti z univerzumom na osnovi meditacije in širjenja Kija ter raziskovali nestalnost pojavov skozi kontemplacijo praznine.

Meditirali smo v zavetju kraške jame in na travniku ob reki Rak, vmes pa v tišini hodilinpo čudovitem kraškem polju. Prisluhnili smo kratkim predstavitvam zen, theravadskega in tibetanskega budizma ter s kratko dihalno-energijsko vadbo zaključili pot.
Boštjan Boc, Aleksander Seijitsu Kelšin, Ani Tenzin Wangmo, Dr. Joachim Gross, Andreja Grablovic
Pot tišine so vodili:
- Boštjan Boc
- Aleksander Seijitsu Kelšin, Inštitut 108
- Ani Tenzin Wangmo, Scholastic Institute Chokyi Gyaltsen (SICGU)
- Dr. Joachim Gross, Medizen, Koper
- Andreja Grablovic, Društvo theravadskih budistov Bhavana

​Parinirvana, dan Budove smrti

Besedilo: Aleksander Seijitsu Kelšin
Izraz nirvana je eden najbolj znanih in pogosto uporabljenih terminov, ko je govora o budističnem nauku, o njegovi teoriji in praksi. Dobesedno pomeni ugasniti na način kot ugasne npr. plamen sveče. Gre za ugasnitev sveta neskončnega kroga nenehnega pojavljanja, obstajanja in izginjanja. Ta svet, pojavni svet, samsara, se razume kot nezadovoljiv in boleč. Ohranjajo ga strasti in nevednost. In ko ugasnejo te, z njimi ugasne samsara.

Nirvana se nanaša na izkušnjo ne-jaza in praznine. Opisuje se jo kot stanje popolne tihosti, občutka svobode in najvišje sreče ob osvoboditvi od samsare.

Izraz parinirvana se nanaša na vstop v brezpogojno nirvano ob tem, kar doživljamo kot telesno smrt posameznika, ki je za časa življenja, kot smo ga bili sposobni opazovati, poprej že vstopil v nirvano.

Gautama Buda je po svojem prebujenju ob pogledu na zvezdo Danico na osmi dan dvanajstega lunarnega leta, na kar se spominjamo 8. decembra ob dnevu Rohatsu, potoval in učil približno petinštirideset let.

Na svoj zadnji dan je Buda v spremstvu svojega bratranca Anande in menihov prispel v Pavo. Tam ga je obiskal kovač Cunda, ki je nato vse skupaj tudi povabil k sebi na kosilo. Buda je sprejel jed po imenu sukara-maddava. Po mnenju večine jezikoslovcev in zgodovinarjev gre za jed iz tartufov ali drugih gob. Po obedu je že tako slabotni Buda močno zbolel. A Cundo je odvezal vsakršne odgovornosti za to in mu izražal hvaležnost za darovano hrano. In ker je želel priti do Kusinare, je kljub zelo slabemu stanju nadaljeval pot. Ta je bila izjemo težavna in Buda je moral večkrat počivati. A do Kusinare jim je vendarle uspelo priti in skupina se je ustavila v gozdu dreves sala.

Tam je izmučeni Buda prosil Anando, naj mu pripravi ležišče med dvema drevesoma. Legel je na desni bok z glavo proti severu. Vstal ni nikoli več. A kljub temu je med bedenji učil in nudil besede tolažbe. Predvsem bratrancu Anandi, svojemu zvestemu sledilcu, ki ni zmogel preseči žalosti ob zavedanju, da je do slovesa od učitelja samo še nekaj trenutkov.

Buda je navzoče menihe pozval, naj mu postavijo vprašanja glede nauka ali discipline, ki bi jih še imeli. Toda, nihče ni spregovoril. Zato jim je namenil svoje zadnje besede: »Kar je sestavljeno, je minljivo; marljivo si prizadevajte za odrešitev.«

V svojem zadnjem bedenju v tej noči je šel Buda znova postopoma skozi vse ravni meditacije … in nato vstopil v parinirvano.

In Ananda je rekel Anuruddhi, prav tako Budovemu bratrancu: »Anuruddha, Častitljivi je umrl.« A Anuruddha mu je odgovoril: »Ne, prijatelj Ananda, Častitljivi ni umrl. Vstopil je v stanje prenehanja zaznav in občutkov.«

Praznik Parinirvane, ki ga obeležujemo 15. februarja, daje priložnost praktikantom širom sveta, ki poskušamo Budov nauk aplicirati za spoznanje prave narave vseh stvari, seveda vključno s pravo naravo tega, kar doživljamo kot sebe oz. jaz. Priložnost, ki nam jo daje, je globok razmislek o smrti. Daje nam priložnost za razmislek učenja o minljivosti in s tem priložnost preseganja navezanosti na kar koli bi že bili navezani.