Japan & Hawaii Ki Federation Camp 2016
Člani skupine Shinshin Toitsu Aikido iz Inštituta 108 smo tudi letos obiskali Japonsko in se udeležili campa havajske Ki federacije na sedežu organizacije Ki Society, ki so se je udeležili tudi udeleženci iz različnih delov sveta. Seminar so vodili sensei Tohei, sensei Kataoka in sensei Kobori.
Utrinki iz našega potovanja in seminarja so zbrani na naši Facebook strani, kamor ste vljudno vabljeni. >>
Dnevnik z Japonske 2015 - v doju legendarnega Toheija
Sensei Tohei gradi teme raziskovanja in vadbe na včerajšnjih. Sta dih in delovanje usklajena? Je po zaključevanju tehnike spet popoln mir? Kaj se zgodi, ko nam kaj ta mir poruši? Se valovanje, ki ga povzroči zunanji dražljaj, samo od sebe umirja ali samo povzroča nove motnje v mirnosti našega uma?
30. avgust 2015.
V mirnem podeželskem okolju območja Tochigi v zaledju Utsonomiye prihod v Ki no Sato. Postavil ga je legendarni mojster Koichi Tohei; danes zanj skrbi njegov sin, Shinichi Tohei. To izobraževalno in administrativno središče organizacije Ki Society sestavlja več stavb, ki so razporejene po zelenem okolju. Vhodna avla, pisarne, kuhinja in jedilnica, spalni bloki, učilnice in telovadnice, svetišče ... in seveda velik, impresiven, v japonskem tradicionalnem slogu urejen vadbeni prostor - dojo. Prijazno osebje povabi na večerjo, droben kuhar pa izza pulta zvedavo poglejuje ali nam gre v slast; vsekakor, itadakimasu! Kljub pričakovanju prihoda drugih udeležencev našega vadbenega srečanja se večer umirja, prevlada zvok škržatov ... Na drugi strani okna na zelenici pred ribnikom pa stoji še ena mala koča. V njej drema, a vseeno skrbno posluša v vse smeri japonski shiba inu. Naj bi bil nevaren, a njegov prikupen pogled ne govori v prid tej oznaki. V pričakovanju jutrišnjega delovnega dneva - lahko noč!
31. avgust 2015.
Zgodaj se zdani. Kljub temu, da dež še vztraja s svojo uspavanko, nekateri dan že navsezgodaj začnemo z obiskom kopališča - onsen, ki h kopalniškim opravkom na tradicionalni japonski način skupaj z namakanjem v topli vodi vabi nedaleč stran od vhoda v glavni dojo. Čas zbeži in kmalu po zajtrku pričnemo s prvim treningom. Veder in nasmejan ga vodi sensei Shinichi Tohei in pri tem pri prehodih od ene do druge demonstracije in od ene do druge tehnike z ali brez orožja neutrudno ponavlja: Glavni smisel naše vadbe je, biti eno z univezumom. S tem zvesto sledi naukom svojega očeta Koichija Toheija, pri tem pa mu predano pomagajo starešine, mojstri, ki so bili v trdno oporo že njegovemu očetu. Nekateri izmed njih svojo dejavnost povezujejo še s kaligrafijo, pa zdravljenjem, ter tudi s podporo udejanjanja Ki principov med igralci baseballa, ki je na Japonskem še vedno najbolj priljubljen šport. Jutranji trening tako hitro mine, čeprav dejansko traja dve uri in pol. Sledi kosilo in potem še sprehod po okolici, tudi do štiri stoletja stare, v samurajskem slogu grajene hiše prednikov, ki pripada Toheijevi družini. Duh starih dni, kot da nikoli ne bi zares minile, saj vrline nekdajnih bojevnikov kljub vsemu danes še marsikje lahko najdemo žive in dejavne, če le malo pogledamo preko balasta načina življenja trenutnega časa. Kratek počitek da moči za popoldansko trening-srečanje; to traja dobre tri polne ure. Tema jutranjega treninga se interpretira na nove in nove načine, sproščenost vsake izvedbe tehnik pa pomaga, da utrujenost do živega ne pride prekmalu. Z večerjo in nekaj prostega časa se dan že preveša h koncu in škržati so zopet glavni.
1. september 2015.
Dan posvečen treningu. Od devete ure zjutraj do devete ure zvečer. Jutro sensei Tohei izkoristi za obravnavo pravilne povezave z uporabo lesenega meča, vadimo položaje in pravilno gibanje. Popoldne raziskujemo točko v spodnjem delu trebuha, kakšna je njena vloga pri pravilni drži in kako s pravilnim razumevanjem tega, kaj je Ki in kaj je Um, slednjega lahko zlahka prosto uporabimo. Večerni trening je namenjen dihanju in razumevanju informacij, ki nam jih lahko da o našem mentalnem stanju. Teme so preproste, vprašanja kompleksna, odgovori pa spet preprosti. Tekom dneva smo hvaležni za odmore za obroke, higieno, pranje vadbenih kimonov ter, seveda, za kontemplacijo obravnavanih vsebin. Nekaj časa je tudi za obisk notranjosti hiše prednikov, kjer je ustanovitelj Ki Society, mojster Koichi Tohei, preživljal svoje otroštvo in se na koncu za zadnjih nekaj let ponovno vrnil k njej.
2. september 2015.
Dan ponovno posvečen treningu. Spet od devetih do devetih z vmesnimi predahi. Vreme, ki se iz deževnega prelevi v bolj tipičnega za Japonsko v tem času, poskrbi, da je še bolj zanimivo: Pot teče v curkih, tudi ko samo stojiš. Sensei Tohei gradi teme raziskovanja in vadbe na včerajšnjih. Sta dih in delovanje usklajena? Je po zaključevanju tehnike spet popoln mir? Kaj se zgodi, ko nam kaj ta mir poruši? Se valovanje, ki ga povzroči zunanji dražljaj, samo od sebe umirja ali samo povzroča nove motnje v mirnosti našega uma? Na ta in podobna vprašanja iščemo odgovore s partnerjem in sami, z orožjem in brez, z močnimi in bolj subtilnimi posegi, v kimonu in civilu, sensei Tohei pa z zavidljivo spretnostjo in odlično metodiko skrbi, da sledimo rdeči niti in zaokrožimo vsebine.
3. september 2015.
Danes nas pod svoje okrilje vzame mojster - shihan Taketoshi Kataoka, pravi gospod starega kova, več desetletij zvest spremljevalec pokojnega ustanovitelja Koichija Toheija, učitelj imenitnih referenc, že dolgo pa tudi specialist za zdravljenje s Kijem. V preprosti angleščini nas pozdravi v manjšem doju, ki je običajno namenjen nekoliko mehkejšim temam, učenju zdravljenja in meditacij. Pravljična arhitektura, idilično zeleno okolje, stalna spremljava škržatov in radovedni obiski kačjih pastirjev spričo pojave shihana Kataoke delujejo kot časovni stroj. Ta te ponese v čas, ki ga niti ne znaš natančno opredeliti; je pa vsekakor čas vrlin in spoštovanja, je čas, ko ni vse, kar se pojavi pred nami, kar samo po sebi umevno. Shihan nas uči principov zdravljenja, kako pomagati drugim in kako bomo ob tem pomagali tudi sebi; kako in kam pritisniti in kako ob tem ohranjati držo enosti z univerzumom. Prakticirajmo zdravljenje s Kijem in, komur ima tok Kija šibak, ponudimo nov začetek sreče. Uči nas zdravljena, pa se na lepem znajdemo v rokah z lesenim mečem ali palico: Vse deluje po istem principu; tako vzpostavljanje harmonije v borilnih umetnostih kot vzpostavljanje porušenega zdravstvenega ravnotežja. Shihan skrbi za nas od devete do četrte ure, nesebično deli izkušnje in nudi individualno obravnavo: Hvala za pomoč in hvala za ponujen nov začetek sreče! Naše vadbeno srečanje se približuje koncu. Sensei Christopher Curtis, neposredni in posredni učitelj večine udeležencev izvede zadnjo učno uro. Povzetek? Nič novega. Nič, kar bi se kadar koli začelo, in nič, kar bi se kadar koli končalo. V tem procesu pa en kup čudovitih nasvetov, iskrenih pristopov in prave prijateljske pomoči na tej naši neskončni Poti. Ne samo od učiteljev, ki so se trudili z nami, temveč tudi od vseh kolegov udeležencev in predvsem prijaznega osebja pravljičnega Ki no Sata. Odhajamo. Prikloni, rokovanja in srečevanja pogledov, tudi z nekoliko bolj vlažnimi očmi. "Plisu, kam agen" bo gotovo uslišan, do takrat pa naj magičnost dogodka za nami daje poguma in volje deljenja izkušenj z vsemi, ki tokrat niso bili z nami. Dojo je zdaj prazen. A ne za dolgo. Že kmalu pride nova skupina, kmalu se bo spet učilo, kmalu ... Arigato gozaimashita!
Aleksander Kelšin
V mirnem podeželskem okolju območja Tochigi v zaledju Utsonomiye prihod v Ki no Sato. Postavil ga je legendarni mojster Koichi Tohei; danes zanj skrbi njegov sin, Shinichi Tohei. To izobraževalno in administrativno središče organizacije Ki Society sestavlja več stavb, ki so razporejene po zelenem okolju. Vhodna avla, pisarne, kuhinja in jedilnica, spalni bloki, učilnice in telovadnice, svetišče ... in seveda velik, impresiven, v japonskem tradicionalnem slogu urejen vadbeni prostor - dojo. Prijazno osebje povabi na večerjo, droben kuhar pa izza pulta zvedavo poglejuje ali nam gre v slast; vsekakor, itadakimasu! Kljub pričakovanju prihoda drugih udeležencev našega vadbenega srečanja se večer umirja, prevlada zvok škržatov ... Na drugi strani okna na zelenici pred ribnikom pa stoji še ena mala koča. V njej drema, a vseeno skrbno posluša v vse smeri japonski shiba inu. Naj bi bil nevaren, a njegov prikupen pogled ne govori v prid tej oznaki. V pričakovanju jutrišnjega delovnega dneva - lahko noč!
31. avgust 2015.
Zgodaj se zdani. Kljub temu, da dež še vztraja s svojo uspavanko, nekateri dan že navsezgodaj začnemo z obiskom kopališča - onsen, ki h kopalniškim opravkom na tradicionalni japonski način skupaj z namakanjem v topli vodi vabi nedaleč stran od vhoda v glavni dojo. Čas zbeži in kmalu po zajtrku pričnemo s prvim treningom. Veder in nasmejan ga vodi sensei Shinichi Tohei in pri tem pri prehodih od ene do druge demonstracije in od ene do druge tehnike z ali brez orožja neutrudno ponavlja: Glavni smisel naše vadbe je, biti eno z univezumom. S tem zvesto sledi naukom svojega očeta Koichija Toheija, pri tem pa mu predano pomagajo starešine, mojstri, ki so bili v trdno oporo že njegovemu očetu. Nekateri izmed njih svojo dejavnost povezujejo še s kaligrafijo, pa zdravljenjem, ter tudi s podporo udejanjanja Ki principov med igralci baseballa, ki je na Japonskem še vedno najbolj priljubljen šport. Jutranji trening tako hitro mine, čeprav dejansko traja dve uri in pol. Sledi kosilo in potem še sprehod po okolici, tudi do štiri stoletja stare, v samurajskem slogu grajene hiše prednikov, ki pripada Toheijevi družini. Duh starih dni, kot da nikoli ne bi zares minile, saj vrline nekdajnih bojevnikov kljub vsemu danes še marsikje lahko najdemo žive in dejavne, če le malo pogledamo preko balasta načina življenja trenutnega časa. Kratek počitek da moči za popoldansko trening-srečanje; to traja dobre tri polne ure. Tema jutranjega treninga se interpretira na nove in nove načine, sproščenost vsake izvedbe tehnik pa pomaga, da utrujenost do živega ne pride prekmalu. Z večerjo in nekaj prostega časa se dan že preveša h koncu in škržati so zopet glavni.
1. september 2015.
Dan posvečen treningu. Od devete ure zjutraj do devete ure zvečer. Jutro sensei Tohei izkoristi za obravnavo pravilne povezave z uporabo lesenega meča, vadimo položaje in pravilno gibanje. Popoldne raziskujemo točko v spodnjem delu trebuha, kakšna je njena vloga pri pravilni drži in kako s pravilnim razumevanjem tega, kaj je Ki in kaj je Um, slednjega lahko zlahka prosto uporabimo. Večerni trening je namenjen dihanju in razumevanju informacij, ki nam jih lahko da o našem mentalnem stanju. Teme so preproste, vprašanja kompleksna, odgovori pa spet preprosti. Tekom dneva smo hvaležni za odmore za obroke, higieno, pranje vadbenih kimonov ter, seveda, za kontemplacijo obravnavanih vsebin. Nekaj časa je tudi za obisk notranjosti hiše prednikov, kjer je ustanovitelj Ki Society, mojster Koichi Tohei, preživljal svoje otroštvo in se na koncu za zadnjih nekaj let ponovno vrnil k njej.
2. september 2015.
Dan ponovno posvečen treningu. Spet od devetih do devetih z vmesnimi predahi. Vreme, ki se iz deževnega prelevi v bolj tipičnega za Japonsko v tem času, poskrbi, da je še bolj zanimivo: Pot teče v curkih, tudi ko samo stojiš. Sensei Tohei gradi teme raziskovanja in vadbe na včerajšnjih. Sta dih in delovanje usklajena? Je po zaključevanju tehnike spet popoln mir? Kaj se zgodi, ko nam kaj ta mir poruši? Se valovanje, ki ga povzroči zunanji dražljaj, samo od sebe umirja ali samo povzroča nove motnje v mirnosti našega uma? Na ta in podobna vprašanja iščemo odgovore s partnerjem in sami, z orožjem in brez, z močnimi in bolj subtilnimi posegi, v kimonu in civilu, sensei Tohei pa z zavidljivo spretnostjo in odlično metodiko skrbi, da sledimo rdeči niti in zaokrožimo vsebine.
3. september 2015.
Danes nas pod svoje okrilje vzame mojster - shihan Taketoshi Kataoka, pravi gospod starega kova, več desetletij zvest spremljevalec pokojnega ustanovitelja Koichija Toheija, učitelj imenitnih referenc, že dolgo pa tudi specialist za zdravljenje s Kijem. V preprosti angleščini nas pozdravi v manjšem doju, ki je običajno namenjen nekoliko mehkejšim temam, učenju zdravljenja in meditacij. Pravljična arhitektura, idilično zeleno okolje, stalna spremljava škržatov in radovedni obiski kačjih pastirjev spričo pojave shihana Kataoke delujejo kot časovni stroj. Ta te ponese v čas, ki ga niti ne znaš natančno opredeliti; je pa vsekakor čas vrlin in spoštovanja, je čas, ko ni vse, kar se pojavi pred nami, kar samo po sebi umevno. Shihan nas uči principov zdravljenja, kako pomagati drugim in kako bomo ob tem pomagali tudi sebi; kako in kam pritisniti in kako ob tem ohranjati držo enosti z univerzumom. Prakticirajmo zdravljenje s Kijem in, komur ima tok Kija šibak, ponudimo nov začetek sreče. Uči nas zdravljena, pa se na lepem znajdemo v rokah z lesenim mečem ali palico: Vse deluje po istem principu; tako vzpostavljanje harmonije v borilnih umetnostih kot vzpostavljanje porušenega zdravstvenega ravnotežja. Shihan skrbi za nas od devete do četrte ure, nesebično deli izkušnje in nudi individualno obravnavo: Hvala za pomoč in hvala za ponujen nov začetek sreče! Naše vadbeno srečanje se približuje koncu. Sensei Christopher Curtis, neposredni in posredni učitelj večine udeležencev izvede zadnjo učno uro. Povzetek? Nič novega. Nič, kar bi se kadar koli začelo, in nič, kar bi se kadar koli končalo. V tem procesu pa en kup čudovitih nasvetov, iskrenih pristopov in prave prijateljske pomoči na tej naši neskončni Poti. Ne samo od učiteljev, ki so se trudili z nami, temveč tudi od vseh kolegov udeležencev in predvsem prijaznega osebja pravljičnega Ki no Sata. Odhajamo. Prikloni, rokovanja in srečevanja pogledov, tudi z nekoliko bolj vlažnimi očmi. "Plisu, kam agen" bo gotovo uslišan, do takrat pa naj magičnost dogodka za nami daje poguma in volje deljenja izkušenj z vsemi, ki tokrat niso bili z nami. Dojo je zdaj prazen. A ne za dolgo. Že kmalu pride nova skupina, kmalu se bo spet učilo, kmalu ... Arigato gozaimashita!
Aleksander Kelšin
Dnevnik z Japonske 2013 - Kako je mirno
Shizukesaya
Iwa ni shimiiru
Semi no koe
»Kako je mirno! V skale prodira zvok škržatov.« Ko je Matsuo Bashō (1644 - 1694), znani japonski pesnik, obiskal tempelj Risshaku-ji, je pod vtisom tamkajšnje spokojnosti sestavil enega od svojih nesmrtnih haikujev. In res! Četudi tokrat škržate k počitku umirja nekoliko hladnejše vreme, se človek ne more dovolj naužiti spokojnosti, ki ga obkroža. Pogled sledi meglicam, ki se lenobno dvigajo nad reko in razkrivajo »gorski tempelj« (Yamadera), kot se Risshaku-ji popularno imenuje. Pot več kot tisočih stopnic se vije po gozdni strmini in obdana s številnimi lanternami vodi od enega k drugemu objektu več kot tisoč let starega budističnega templja. Škrabljanje dežja tokrat nadomešča zvok škržatov, kar doživetje tempeljskega okolja še poudari. Na vrhu je glavna stavba. In tam se menih iskreno nasmiha, ko v polomljeni angleščini prijazno pouči o simboliki nekaterih predmetov in si ob tem skoraj naskrivaj pomaga s slovarjem na iPhone.
Iwa ni shimiiru
Semi no koe
»Kako je mirno! V skale prodira zvok škržatov.« Ko je Matsuo Bashō (1644 - 1694), znani japonski pesnik, obiskal tempelj Risshaku-ji, je pod vtisom tamkajšnje spokojnosti sestavil enega od svojih nesmrtnih haikujev. In res! Četudi tokrat škržate k počitku umirja nekoliko hladnejše vreme, se človek ne more dovolj naužiti spokojnosti, ki ga obkroža. Pogled sledi meglicam, ki se lenobno dvigajo nad reko in razkrivajo »gorski tempelj« (Yamadera), kot se Risshaku-ji popularno imenuje. Pot več kot tisočih stopnic se vije po gozdni strmini in obdana s številnimi lanternami vodi od enega k drugemu objektu več kot tisoč let starega budističnega templja. Škrabljanje dežja tokrat nadomešča zvok škržatov, kar doživetje tempeljskega okolja še poudari. Na vrhu je glavna stavba. In tam se menih iskreno nasmiha, ko v polomljeni angleščini prijazno pouči o simboliki nekaterih predmetov in si ob tem skoraj naskrivaj pomaga s slovarjem na iPhone.
Budizem je na japonskem padel na zelo plodna tla. Po tem, ko si je sem v šestem stoletju utrl pot s celine, se je tu izrazil v številnih sektah. Med njimi je verjetno najbolj impresivna in za pripadnike nebudističnih kultur zanimiva sekta zen, ki se je na japonskih tleh razvila do te mere, da jo kljub kitajskemu izvoru danes razumemo kot japonsko sekto. Četudi je zen zdaj na japonskem bojda manj zastopan kot drugod po svetu, je dežela posejana z zenovskimi templji, ki se v naravni barvi lesa impresivno, a nevsiljivo stapljajo z naravnim okoljem, v katerem pogosto stojijo. Tako je tudi v severnem delu mesteca Kamakura, kjer obiskovalec lahko obišče pravo gručo zenovskih templjev, se udeleži zenovskih meditacij ali zgolj išče svoj mir na gozdnih pešpoteh. Te od templja Engaku-ji vodijo k drugim templjem in svetiščem, ki se razprostirajo po hribovju okoli Kamakure in nudijo tudi lepa doživetja, oddaljeno od najpogostejših turističnih tokov. Tu, v templju Engaku-ji je svojo zenovsko pot začel tudi dr. Daisetsu Teitarō Suzuki (1870 - 1966), budistični učenjak, avtor knjig in esejev o zen in shin budizmu, ki je zaslužen tudi za razvoj in popularizacijo zena izven Japonske. Poti čez hribe Kamakure te vodijo do znamenitega sto enaindvajset ton težkega kipa Amida Bude. Ko žejen in prepoten od hribolazenja znova stojiš pred njim, ki v varnem zavetju bližnjega gozda mirno sedi in spremlja sončni zahod, se ti zazdi, da se znotraj nekaj premakne in kot da stojiš na pragu njegove čiste dežele.
Videti je, kot da na vsakem koraku lahko zaznaš sinergijo med tradicionalnim in modernim, kot bi šlo za neko obliko spoštovanja, ne zgolj za praktično potrebo. Že kmalu po prihodu budizma na Japonsko je po nekaj začetnih trenjih prišlo do zelo zanimive koekstistence budizma z japonskim izvornim poganskim verovanjem (shinto). Ni govora o asimilaciji, kot to lahko opazujemo v nekaterih drugih kulturah, kjer se tisočletja starih verovanj ne najde več v vsakdanjem življenju, temveč smo priča pravemu medsebojnemu dopolnjevanju skozi pestro zgodovino te dežele. Na območju shintoističnih svetišč tako pogosto stojijo budistični templji in obratno. In, če nisi dovolj pozoren, na prvi pogled tudi ne vidiš, kaj je stavba, ki jo vidiš pred seboj. Če ni celo oboje. Tako je tudi z japonskimi prebivalci, kjer se jih mnogo hkrati opredeljuje za budiste in pripadnike shintoistične religije. In tako lahko sredi izrazito budistične Kamakure obiščemo pomembno shintoistično svetišče Tsurugaoka Hachimangu, ki je bilo ustanovljeno pred skoraj tisoč leti, na to mesto pa ga je postavil Yoritomo Minamoto (1147 - 1199), prvi shogun kamakurske vlade. Svetišče je posvečeno shintoističnemu bogu vojne Hachimanu in bojevnikom (samurajem) nasploh.
Ustvarja se občutek, da je ravno spoštovanje, kot osnovna posledica shintoističnega razumevanja vloge človeka v naravi, predpogoj za takšno koeksistenco, ki smo ji priča. In to spoštovanje se odraža na vseh ravneh; nekatere opaziš lažje, druge so bolj skrite. Japonska zgodovina je seveda tudi polna krutosti, predvsem v fevdalnih časih, zato je popolnoma prav, da se izognemo romantiziranju in idealiziranju starih časov. A spoštovanje do starega in oslanjanje na tradicijo na moderen način se najde na skoraj vsakem koraku obiska Japonske.
Ustvarja se občutek, da je ravno spoštovanje, kot osnovna posledica shintoističnega razumevanja vloge človeka v naravi, predpogoj za takšno koeksistenco, ki smo ji priča. In to spoštovanje se odraža na vseh ravneh; nekatere opaziš lažje, druge so bolj skrite. Japonska zgodovina je seveda tudi polna krutosti, predvsem v fevdalnih časih, zato je popolnoma prav, da se izognemo romantiziranju in idealiziranju starih časov. A spoštovanje do starega in oslanjanje na tradicijo na moderen način se najde na skoraj vsakem koraku obiska Japonske.
Odličen primer za to je sumo, popularni japonski nacionalni borilni šport s točkovanjem, rangiranjem, časovnim omejevanjem in turnirji. A svoj izvor ima v shintoističnih verskih obredih, kar je ohranil do danes. Spoštovanje tradicije je vidno v opravi glavnega sodnika, ki nosi kimono v šesto let starem stilu kamakurske dobe, v simboliki prizorišča, ki je urejeno kot shintoistično svetišče, v povabilu borcem s petjem, v obrednem metanju soli za očiščenje ringa itn. Tako dobiš občutek, da nisi na športnem tekmovanju, ampak na kulturnem dogodku, kjer se v sedanjem času ohranja vrednote preteklosti.
Spoštovanje tradicije očitno vodi tudi v poseben odnos do vsega, kar bi po neki drugi logiki morda že proglasili za odsluženo. Tako se ti zgodi, da na poti od japonske prestolnice do hribovskega nacionalnega parka Fuji-Hakone-Izu, kjer je čudovito okolje zanimivo predvsem zaradi številnih vodnih vrelcev in vonja po vulkanskih izpuhih, del poti prepotuješ v pravem muzejskem primerku vlaka na gorski železnici.
Enak odnos se začuti tudi v mestu Kanazawa, kjer so urejene odprte četrti, v katerih se na neprisiljen način ohranja stoletja star duh. Ali pa starodavna pot in arhitektura v območju doline Kiso ... Ko v sobi brez pohištva sediš na slamnatem tatamiju in iz keramične skodelice brez ročaja srkaš matcha, skoraj točno tako kot so to na istem mestu počeli v davni preteklosti, za hip transcendiraš čas in začutiš svojo odgovornost do soudeležbe v globokem spoštovanju, ki izvira iz izkušnje univerzalne povezanosti vsega.
Enak odnos se začuti tudi v mestu Kanazawa, kjer so urejene odprte četrti, v katerih se na neprisiljen način ohranja stoletja star duh. Ali pa starodavna pot in arhitektura v območju doline Kiso ... Ko v sobi brez pohištva sediš na slamnatem tatamiju in iz keramične skodelice brez ročaja srkaš matcha, skoraj točno tako kot so to na istem mestu počeli v davni preteklosti, za hip transcendiraš čas in začutiš svojo odgovornost do soudeležbe v globokem spoštovanju, ki izvira iz izkušnje univerzalne povezanosti vsega.
Če spoštovanje vneseš v sleherno dejavnost, v sleherno spretnost in v sleherni odnos, se zdi, kot da se ustvari duh, ki te popelje k odkrivanju perfekcije. In morda so to okoliščine, ki so povzročile, da so se na Japonskem lahko pojavljali tudi taki mojstri veščin, ki so segli dlje in s svojim delom postali inspiracija. Eden sodobnejših je Tempū Nakamura, ki je izjemno pomemben zaradi svojega velikega prispevka k urjenju v Kiju in demistifikaciji teh vsebin. Njegovo delo je pomembno nadaljeval še svetovno znani mojster Koichi Tohei, ki je raziskovanje in poučevanje izvajal znotraj svoje organizacije Ki Society v Tokiu. Tu še vedno potekajo usposabljanja za naprednejše praktikante, ki jih vodijo mojstrovi neposredni učenci. Zelo lepo se je znova srečati z učiteljico Yūki Sawai, kot da vmes ne bi preteklo že kar nekaj let. Sredi ene najmodernejših svetovnih prestolnic poteka izobraževanje v tradicionalnem slogu z didaktiko sodobnega časa. In ko z vadbenim partnerjem analiziraš obravnavane vsebine, ugotoviš, da težko najdeš kaj, kar bi lahko res opredelil kot novo, a da se je na vse odprl nekoliko drugačen pogled z novo izkušnjo in novim razumevanjem pojma enost z univerzumom.
In ko na vseh ravneh opazuješ manifestacije spoštovanja, vidiš, kako se odraža izven časovne premice: Kako ti prodajalec izroči vrečko, četudi si kupil samo vodo, kako se ti prikloni starka, ki si ji pri vhodu dal prednost, kako je na do zadnjega kotička natrpanem vlaku tak mir, da lahko obdeluješ svoje misli ... in kako je ponoči sredi Tokia taka tišina, kot bi spal v odročni gorski koči.
In ko na vseh ravneh opazuješ manifestacije spoštovanja, vidiš, kako se odraža izven časovne premice: Kako ti prodajalec izroči vrečko, četudi si kupil samo vodo, kako se ti prikloni starka, ki si ji pri vhodu dal prednost, kako je na do zadnjega kotička natrpanem vlaku tak mir, da lahko obdeluješ svoje misli ... in kako je ponoči sredi Tokia taka tišina, kot bi spal v odročni gorski koči.
So potrebne grozljive izkušnje, povezane z vojaško preteklostjo naroda, da ta na kolektivni ravni dojame, kaj je mir v vseh subtilnih pojavitvah? Je potrebna žalost Hiroshime, ki ni izginila do današnjih dni, da ti polepša trenutek prijazna kondukterka, ki dan za dnem nadzoruje prevoz v tramvaju, pa je preprost poklic ne vodi v apatičnost, samoumevnost in izolacijo od skupne realnosti? Ali je potrebno le preprosto starodavno razumevanje človeka, njegove pojavnosti in vloge v naravi, ki je znalo sprejeti spremembe, ki jih prinaša čas, in tako moderno družbo na bivalnem nivoju ohranjati v duhu vrlin preteklosti?
Ogromen torii (vrata v shintoistično svetišče) lebdi na vodi pred otokom Miyajima, kjer se na poti proti sveti gori Misen najdejo sami zakladi preteklosti, templji in svetišča. V enem poteka tradicionalna poroka in sijoča nevesta je že kar utrujena od številnih zahtev sorodstva, ki je opremljeno z vso mogočo opremo za zajemanje slik. Nedaleč gori je spokojni tempelj Daisho-in ezoterične budistične sekte shingon, ki te navdahne z vzdušjem, ki gre do srca. Je to narava Bude? Je res v vseh stvareh? Menih v težkem, a živahnem ritmu odbobna in odrecitira Srčno sutro, na gori pa se razvije poletna ploha. Dan gre počasi h koncu, morje pa se umakne, da obiskovalec lahko pride čisto blizu prej lebdečemu toriiju. Ko po glavi pogladiš srno, ki je ravno radovedno ovohavala, če imaš v rokah kaj okusnega, vidiš, da si na mestu, kjer je spoštovanje tako globoko, da je mir nekaj svetega. Na stotine ljudi in nobenega poseganja v druge. Na desetine lokalov in nobene vsiljive glasbe. V valove morja prodira samo otroški smeh. Kako je mirno!
Aleksander Kelšin
Aleksander Kelšin